Prevod:  Boštjan Gorenc - Pižama
Urednica:  Tjaša Koprivec
Lektura:  Magda Lojk
Oblikovanje naslovnice:  Jerneja Rodica
Prelom:  Maja Čuk

Skoraj gotovo prva, mogoče tudi edina fantasy obravnava biblijske mitologije, natančneje zgodbe o koncu sveta (vključno s prihodom Antikrista). Zgodba je resda postavljena v Anglijo konec 20. stoletja, kar pa je le postranskega pomena – poglavitno referenco pa si deli vsa krščanska Evropa. Sveta bo namreč konec naslednjo soboto malo pred kosilom, tako vsaj zatrjujejo »Natančne in podrobne prerokbe coprnice Agnes Nutter«, ki se nikoli ne zmotijo … Vse je že pripravljeno, Antikrist je na poti, potem pa se Božji načrt spotakne ob koordinirano akcijo angela in demona, ki sta pod imenoma Azirafal in Crawley že vse od izgona iz raja nadvse osebno in fizično vpletena v dogajanje na tem svetu. Tako zelo, da se jima je vmes že prav priljubil, saj za razliko od nebes in pekla ni prav nič dolgočasen.

Angel bi se s koncem sveta moral odpovedati svojemu hobiju (bibliofilstvu) in klasični glasbi (vsi dobri skladatelji so itak na strani pekla, glasba nebeških sfer pa je obupen dolgčas), hudič pa svojemu oldtimerju in opazovanju človeške inventivnosti, ki se ji kar ne more načuditi: dejansko mu je na zemlji že zdavnaj zmanjkalo dela, saj je destruktivna domišljija ljudi dosti večja, kot pa domišljija vseh hudičev skupaj, ki v šestih tisočletjih niso prišli dlje od razbeljene grebljice.

Poleg tega se Azirafal in Crawley poznata že blizu 6000 let in čeprav sta uradno sovražnika, je tako dolgo in tesno znanstvo že praktično prijateljstvo. Imata celo neformalen dogovor, po katerem se ne vtikata preveč v delo drug drugega – tako lahko oba pri svojih nadrejenih nabirata točke, angel za dobra, demon pa za zla dela. Tipično pratchettovski je seveda zasuk, po katerem jima največkrat ni prav nič jasno, kateri pojav na zemlji naj bi zakuhal angel, katerega pa demon; poanta, da pri nobenem človeku ali v družbi nasploh ni najti dobrega ali zla v »čisti« obliki, je tako preoblečena v vrsto neverjetno posrečenih komičnih anekdot.

Skratka, boj med silami svetlobe in teme je farsa, ali, kot sumita naš angel in hudiček, gigantska igra šaha … Zasedba je kozmično reprezentativna, saj vključuje ljudi (coprnico in jasnovidko Agnes in njeno potomko Anatemo, red satanističnih nun in tečnega soseda, ki kar naprej pisari pisma bralcev v lokalni časnik), Antikrista (pravega in domnevnega), štiri jezdece apokalipse (tokrat prihajajo na motorjih kot Hell's Angels, kugo pa je zamenjalo onesnaženje) in cel šopek angelov in hudičev in celo Božji in Satanov glas ... 

Seveda je konec srečen – svet se očitno še ni končal. To avtorja dosežeta tako, da enajstletni Antikrist (ki je prav tako kot Kristus delno človeške narave), naredi to, kar mu je že tako ali tako v navadi – spre se z očetom (Satan) in se odloči, da bo ostal kar pri ljudeh. Je pa že bolj zabavno pri njih.

Dobra znamenja je absolutno obvezno branje za ljubitelje fantasyja nasploh in Pratchetta posebej (teh v Sloveniji sploh ni tako malo), ker pa daleč presega žanrske vzorce – že s tem, da se direktno loti Biblije in krščanstva – nikakor ni omejen samo na to publiko. Težko bi bilo namreč najti koga, ki bi bil iz Biblije, njene logike in njenih mitov sposoben narediti boljšo in bolj prismuknjeno komedijo – ki je dandanašnji kar zelo potrebna …





Slovenski natis je gmotno podprla Javna agencija za knjigo RS.